Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Z Alfonzom Juckom, enim najbolj uveljavljenih atletskih menedžerjev v Evropi, o skrivnostih menedžerskega posla, zaslužkih najboljših na svetu in številnih najboljših slovenskih atletih, za katere skrbi, predvsem Tini Šutej.
Alfonz Juck je pravi atletski multipraktik. Z atletiko se na tak ali drugačen način ukvarja že skoraj vse svoje življenje. Je atletski statistik, nekdanji novinar, televizijski komentator, ki je bil na devetih olimpijskih igrah, in tudi organizator.
Od leta 2002 organizira močno uveljavljeni atletski miting v Ostravi, približno takrat pa se je začela njegova menedžerska pot. Začela se je s svetovnim rekorderjem v metu kopja Janom Železnim ter olimpijskim in svetovnim prvakom v mnogoboju Romanom Šebrlejem, nadaljevala pa s številnimi drugimi zvezdniki svetovne atletike.
Trenutno 63-letni Slovak bdi nad številnimi dobitniki medalj z največjih tekmovanj, tudi olimpijskim prvakom v skoku v daljino Miltiadisom Tentogloujem, olimpijsko prvakinjo v metu kopja Japonko Haruko Kitaguči, trikratno olimpijsko, štirikratno svetovno prvakinjo in svetovno rekorderko v metu kladiva Poljakinjo Anito Wlodarczyk in mnoge druge.
Skrbi tudi za številne najboljše slovenske atlete na čelu z najboljšima Kristjanom Čehom in Tino Šutej. V veliki meri je prav zaradi slovenske rekorderke v skoku s palico, s katero sodeluje že vrsto let, prišel na nedavno podelitev nagrad najboljšim slovenskim atletom leta v Celju, kar smo izkoristili za daljši pogovor z njim.
Kako to, da ste letos prvič prišli na gala prireditev AZS?
Že večkrat sem si želel priti, a se zaradi obveznosti nikoli ni izšlo. Zato sem še toliko bolj vesel, da mi je letos uspelo in sem se lahko poklonil vsem dosežkom atletov, s katerimi sodelujem.
Letošnje leto je posebno tudi zaradi Tine Šutej, s katero sodelujem že res dolgo časa. Po vsem, kar ji je uspelo letos, sem enostavno moral biti zraven.
Spregovoriva nekaj besed o Tini Šutej, pravem atletskem fenomenu, ki je po 30. letu osvojila kar sedem medalj z velikih tekmovanj. Tri letos, ko je v Tokiu prišla tudi do tako želene kolajne s svetovnega prvenstva. Kako ji to uspeva?
Tina natančno ve, česa si želi. Odlično pozna skok s palico in način nastopanja na velikih tekmovanjih. Ima izjemno močne živce. Edina stvar, ki ji včasih prekriža načrte, so zdravstvene težave. Nenehno mora paziti na vsako malenkost in biti pripravljena na spopad z mnogo mlajšimi tekmicami. Večinoma ji uspeva, se pa zgodi kakšna poškodba, ki je ne moreš preprečiti. Tako je pač v življenju športnikov. Poškodbe so del njihove kariere.
Kljub 37 letom je še vedno neverjetna in pripravljena dosegati nove cilje. Kot je sama dejala, želi skakati še višje. Še vedno premore energijo, motivacijo in tudi cilje, ki jih še ni izpolnila. Želi si prve zlate medalje na največjih tekmovanjih. Naslednje leto, na evropskem prvenstvu v Birminghamu, bo imela lepo priložnost za uresničitev te želje. Na svetovnem prvenstvu v Tokiu je bila najboljša Evropejka. Svojo kvaliteto je pokazala tudi na drugih velikih tekmovanjih, zato sem prepričan, da ima možnosti.
Držimo pesti, da bo najprej zdrava in bo lahko uresničila svoje cilje. Ima izjemnega trenerja Milana Kranjca, ki dobro ve, kako jo pripraviti za velike rezultate. Sodelujeta že vrsto let in se odlično dopolnjujeta.
Tina je fenomen tudi zaradi svoje izjemne organiziranosti in marljivosti. To velja tudi za logistiko transporta palic, kar za skakalce s palico predstavlja velik izziv. Malo letalskih družb jih sploh prevaža, zato je pogosto potrebna improvizacija. Ona vse to ureja sama in zelo vestno. Občudujem jo, kako se s tem sooča – fizično in psihično je zahtevno.
Ali je z atletinjo njenega kova lahko sodelovati? Dobivate veliko ponudb organizatorjev, ki bi jo radi videli na svojih mitingih?
Da, Tina je ime, po katerem organizatorji pogosto sprašujejo. Še posebej na specializiranih mitingih skoka s palico, ki so vse bolj priljubljeni. Na mitingih na prostem in v dvorani, kjer je na programu ženski skok s palico, je vedno zaželena.
To je deloma tudi zato, ker doma nima veliko možnosti za nastope na velikih mitingih, medtem ko imajo atletinje iz velikih atletskih držav doma več priložnosti.
Seveda pa tudi sama zelo premišljeno izbira nastope, saj mora paziti na svoje zdravje. Za prihajajočo dvoransko sezono ne načrtujemo veliko nastopov, jasno pa je, da želi biti vrhunsko pripravljena za dvoransko svetovno prvenstvo na Poljskem. Tam želi skakati najbolje.
Kaj organizatorji ponudijo atletinji njenega kova? Je plačana že za udeležbo?
To je odvisno od mitinga, organizatorja in dogovorov med menedžerjem ter atletom. Zneski niso javni. Je pa javno razkrit nagradni sklad, tako da je ta podatek vedno dostopen. Višina izplačil je odvisna od ravni mitingov.
Koliko je sploh slovenskih atletov, ki lahko računajo na štartnine? Torej zgolj za nastop in ne glede na to, kako uspešni so na tekmi?
Ne veliko. Dva, morda trije.
Koliko slovenskih atletov pa prejema denar tudi od velikih športnih opremljevalcev – ne le opreme?
Tudi ne veliko, približno pet do osem. Pri teh pogodbah so velike razlike med disciplinami. Podjetja, ki proizvajajo športno obutev, so logično usmerjena predvsem v tekače. Atleti iz drugih disciplin težje pridejo do pogodb, razen če so res v svetovnem vrhu.
Kakšne pa so pogodbe največjih atletskih zvezdnikov na svetu?
Ne vem natančno, ker številke niso javne. Lahko le ugibam. Nekateri, kot Noah Lyles, Eliud Kipchoge in Mondo Duplantis, s sponzorji zagotovo zaslužijo več kot s tekmovanji.
Koliko pa denimo stane prihod atleta takšnega kova na miting?
Za Duplantisa vem, saj je že večkrat skakal na mitingu v Ostravi, kjer pomagam pri organizaciji, vendar tega ne smem razkriti. Obstaja dogovor med organizatorjem, atletom in menedžerjem, ki takšno razkritje prepoveduje, razen če se atlet sam odloči, da želi številke javno objaviti.
Kdo so vaši trenutno največji zvezdniki?
V Parizu sem imel štiri olimpijske zmagovalce: grškega skakalca v daljino Miltiadisa Tentoglouja, Japonko Haruko Kitaguči, ki je zmagala v metu kopja, Jeromea Blakea, ki je zmagal s kanadsko štafeto 4×100 metrov, in kanadsko olimpijsko prvakinjo v metu kladiva Camryn Rogers, s katero pa ne sodelujeva več. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Tokiu ni zmagal nihče od mojih atletov, sem pa imel sedem dobitnikov srebrnih in bronastih medalj.
Kakšni so odstotki, ki jih dobite od pogodb atletov?
Odvisno je. Podrobnosti so zaupne in se razlikujejo med menedžerji.
Kakšna je oblika pogodb? So dolgoročne?
Po pravilih lahko pogodba med menedžerjem in atletom traja največ dve leti. Nato jo je treba podaljšati ali ne. Svetovna atletika skrbi, da menedžerji atletov ne izkoriščajo – predvsem takrat, ko si atleti ne želijo več sodelovati, kar je normalno. Ko niso zadovoljni, odidejo drugam. Podobno je kot v nogometu, kjer igralci redno menjajo klube. Nič slabega ni v tem.
Kakšna je narava dela atletskega menedžerja?
Veliko je obveznosti. Atleti na najvišji ravni nimajo časa, znanja ali energije za urejanje vsega, kar je pomembno za njihove kariere. Svetovna atletika želi transparentno delovanje, zato lahko na miting diamantne lige prideš le prek licenciranega predstavnika. Druga možnost je, da atlet sam stopi v stik z organizatorjem, kar se v praksi ne dogaja. Vsi vrhunski atleti imajo menedžerja – tako atletika deluje.
Koliko konkurence imate v tem poslu?
Veliko. Preveč (smeh). Konkurenca je zelo mednarodna. Menedžerji sodelujemo z atleti z vseh koncev sveta.
Koliko ljudi dela v vaši agenciji?
Pet.
Se da s tem poslom veliko zaslužiti?
Odvisno. Leto za letom je lahko zelo različno. Če so atleti uspešni na tekmovanjih, je zaslužek večji, in obratno. Odvisno je od številnih dejavnikov – tudi od svetovnih razmer. Če pride kriza, denarja ni. To smo videli med pandemijo, ko mitingov sploh ni bilo.
Menedžerji so pogosto na slabem glasu. Občutite to tudi sami?
Včasih ljudje mislijo, da menedžerji atletom le jemljemo denar, kar ni res. Pogosto smo jim v veliko pomoč. Vsak mora biti nagrajen za svoje delo. Menedžerji smo tu zato, da atletom pomagamo, ne da jih izkoriščamo.
Kaj bi svetovali nekomu, ki bi se rad začel ukvarjati s tem poslom?
Najprej se mora spoznati na šport. Če bi danes prišli na slavnostno prireditev Atletske zveze Slovenije, bi morali poznati vsakega atleta in njegovo disciplino. To je osnovno pravilo – biti moraš del notranjega kroga.
Drugo je to, da moraš atletiko delati s srcem. Ne smeš razmišljati samo o denarju. Včasih moraš biti tudi navijač in zelo vpet v šport. Če gledaš na to le kot na posel, je težko.
Sodelujete s številnimi slovenskimi atleti. Od kod ta povezava?
Sodelujem z večino najboljših slovenskih atletov, res je. Začel sem pred leti z Majo Mihalinec Zidar, ki je zdaj že končala kariero. Ujeli smo se in začeli sodelovati, nato pa so prišli tudi drugi. Vzpostavili smo dobro sodelovanje, ki traja že približno 15 let.
Vaša najnovejša varovanka je supernadarjena 16-letna tekačica Živa Remic. Kakšno je vaše mnenje o njej?
Živa je trenutno eden največjih talentov na svetu. V svoji starostni kategoriji dosega izjemne rezultate. Po dogovoru z njenim trenerjem Gregorjem Gradom in staršema smo sklenili sodelovanje. Skušal ji bom pomagati unovčiti njen izjemen talent.
Ima odličnega trenerja, podporo v družini in svetlo prihodnost. Je izjemen potencial, bomo pa videli, kako se bo razvijala. Zagotovo pa je pred njo lepa pot. Slovenija takšnega talenta še ni imela.
Slovenija bo z novim stadionom in dvorano v Ljubljani dobila enega najmodernejših atletskih centrov v Evropi. Kaj bi to lahko prineslo pri organizaciji večjih mitingov ali tekmovanj?
To bi bilo za slovensko atletiko zelo pomembno. Atleti so običajno najbolj priljubljeni v svojih domačih državah. V preteklosti sem pomagal pri organizaciji mitinga v Velenju, ki je bil vrsto let največji atletski dogodek v Sloveniji. Sodeloval sem z Luko Steinerjem. Škoda, da je miting ugasnil.
Od takrat v Sloveniji nimamo več mitinga višje ravni, a jasno je, da ste sposobni organizirati velika tekmovanja. Evropsko ekipno prvenstvo v Mariboru je lep dokaz. Organizacija je bila odlična, vzdušje izjemno. Ljudje so bili veseli, da so lahko od blizu spremljali najboljše slovenske atlete.
Največji izziv so finance. Bil bi zelo vesel, če bi v prihodnosti znova dobili domač oder za vse najboljše slovenske atlete. Takšni dogodki so pomembni za rast športa in priljubljenosti atletov. Zelo dobrodošlo bi bilo, če bi v Ljubljani dočakali kaj takega. To bi bila nova motivacija za mlade.
Slovenija vsako leto ustvarja nove talente, ki osvajajo medalje na mladinskih tekmovanjih. Slovenci ste izjemno nadarjen atletski narod, imate dobre trenerje, vprašljiva pa je infrastruktura.
Župan Zoran Janković je napovedal, da bo v Ljubljani z novim atletskim centrom nastal “mali Zürich”, torej manjša različica legendarnega mitinga na stadionu Letzigrund. Je kaj takega realno?
Seveda je mogoče. Obstajajo določena pravila in koraki – nekje moraš začeti, od bronaste kategorije navzgor. Če imaš dober stadion in ljudi, ki znajo organizirati dogodek, je izvedljivo.
Potreben je tudi vrhunski televizijski prenos, a kolikor vem, je nacionalna televizija tega sposobna. Ljubljana ima odlične letalske povezave in veliko nastanitvenih zmogljivosti. Manjkajo le še finance.
Koliko pa stane organizacija mitinga zlate ravni Svetovne atletike?
Po mojih izkušnjah približno milijon evrov. Za ta denar bi Ljubljana lahko dobila velik atletski spektakel. Verjamem, da lahko slovenski atletiki to uspe.
Kaj pa ulični atletski dogodek, na primer skok s palico v središču mesta, o katerem ste že govorili in o katerem razmišljajo tudi na AZS?
Tak dogodek je precej cenejši. Treba je najti primeren prostor, kjer se zbere veliko ljudi in lahko od blizu spremljajo dogajanje. Takšni dogodki so v atletiki vse bolj priljubljeni in izjemno zanimivi.
Sodelujete morda z Ljubljanskim maratonom, največjim atletskim dogodkom pri nas?
Ne, ker se na cestne teke ne osredotočam. Ne želim se vpletati v stvari, v katerih nisem dovolj podkovan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!